Sodelujete v raziskavi za diplomsko delo o vplivu različnih volilnih sistemov na izid volitev.
Glasovali boste na petih različnih glasovnicah za stranke, ki kandidirajo na državnozborskih volitvah 2026. Tudi če so volitve že mimo, so vaši podatki še vedno zelo dragoceni za raziskavo — glasujte tako, kot ste glasovali na volitvah oziroma kot bi glasovali, če bi te alternativne volilne sisteme uporabili na letošnjih volitvah.
Vaši odgovori so popolnoma anonimni.
Podatki so anonimni in služijo izključno statistični analizi.
Preverite svoje odgovore pred oddajo.
Ocenite vsak glasovalni sistem od 0 do 5 (5 = odličen, 0 = slab). Kliknite na kroge za oceno.
Za konec še dve kratki vprašanji o vas. Pomagata nam razumeti, kdo se je odzval na anketo, in rezultate primerjati s splošno slovensko populacijo. To je pomembno tudi za morebitni intervju, ki sledi: le tako lahko oceno, koliko ljudi bi sodelovalo v predlaganem sistemu, popravimo glede na dejansko stanje in ne le glede na tiste, ki so anketo izpolnili.
Hvala za sodelovanje v raziskavi.
Skupni rezultati vseh glasovalcev, posodobljeni v realnem času.
Nalaganje…
Bi bili pripravljeni odgovoriti na nekaj vprašanj o tem, kako bi si želeli, da deluje demokracija? Pogovor je sproščen, anonimen in bo zanimiv.
Pregledali ste vse glasovnice. Želite nadaljevati z oddajo?
To je vaša dokončna odločitev. Po oddaji glasov ni mogoče spremeniti.
Opazili smo, da ste STAR glasovanju dali nizko oceno. Zelo bi nas zanimalo, zakaj se vam ta sistem ne zdi dober. Vaše mnenje nam zelo pomaga.
Opazili smo, da ste glasovanju z odobritvijo dali nizko oceno. Zelo bi nas zanimalo, zakaj se vam ta sistem ne zdi dober. Vaše mnenje nam zelo pomaga.
Opazili smo, da ste glasovanju z razvrstitvijo (RCV) dali visoko oceno. Zelo bi nas zanimalo, zakaj vam ta sistem ustreza. Vaše mnenje nam zelo pomaga.
Spodaj je 10 pogosto izpostavljenih kritik sedanjega strankarsko-parlamentarnega sistema. Pri vsaki ocenite, koliko se z njo strinjate.
Poslance ne izbirajo volivci, ampak vodstva strank za zaprtimi vrati. Kdo bo na listi in na katerem mestu, odločajo strankarski funkcionarji — vi kot volivec glasujete za stranko, ne za konkretno osebo. Sedeži v parlamentu se nato delijo po vrstnem redu na listi (D'Hondtova metoda): če je nekdo postavljen na prvo mesto, dobi sedež, četudi ni najboljši kandidat. Namesto pravih predstavnikov ljudstva tako dobimo strankarske kadre, razvrščene po volji vodstva.
Stranke v praksi delujejo kot korporativne strukture, ne kot demokratične skupnosti. Poslanec pogosto ne sme glasovati ali javno govoriti proti volji stranke, sicer tvega kazen ali celo izključitev. Namesto da zastopa volivce, mora slediti navodilom strankarskega vodstva.
Ker stranke izbirajo kandidate po lastnih merilih, pogosto pridejo v parlament ljudje z zelo podobnimi stališči — praktično kloni vodje stranke. Prave raznolikosti mnenj ni. Parlament postane zbor predvidljivih glasovalnih avtomatov, ki sledijo strankarski liniji.
Ko odločanje dejansko vodi le peščica strankarskih predsednikov, je vpliv lobistov in zunanjih interesov veliko lažji. Namesto da bi morali prepričati večino poslancev, morajo le vplivati na nekaj ključnih oseb. Manjšina z veliko denarja ali zvez ima tako nesorazmerno veliko moč nad politiko.
Stranke, ki niso na oblasti, pogosto nimajo resničnega razumevanja, kako voditi državo. Njihova vloga se v praksi zoži na kritiziranje vlade — pogosto na pamet, brez poznavanja ozadja odločitev — in na populistične obljube o tem, kaj bodo "oni naredili drugače", brez konkretnega načrta, kako to doseči. Ko pa take stranke končno pridejo na oblast, se izkaže, da so enako nepripravljene, kot so bile njihove kritike prazne. Volivec tako izbira med tistimi, ki vladajo slabo, in tistimi, ki samo obljubljajo, da bodo vladali bolje.
Ker nobena stranka običajno ne dobi absolutne večine, so nujne koalicije. To vodi v absurde: majhne stranke diktirajo pogoje, koalicijski dogovori prisilijo stranke v kompromise najnižjega skupnega imenovalca, in rezultat je pogosto tako razvodenjen, da namesto vsaj nečesa konkretnega ne dobimo skoraj nič. Poleg tega lahko ena majhna stranka kadarkoli sesuje koalicijo — čeprav volivci jasno podprejo eno politično stran, se ta stranka oportunistično preseli k drugi strani, ki tako pride na oblast. Rezultat: stranka ali koalicija, ki je ljudje niso želeli, dobi vlado, kar je na vseh ravneh v nasprotju z demokratično voljo. Pri tesnih volitvah lahko torej manjšina odloči, kdo vlada, popolnoma neodvisno od tega, kaj so ljudje dejansko glasovali.
Stranke težijo k temu, da si podredijo institucije — sodišča, regulatorje, medije, javna podjetja. To ustvari nerešljiv paradoks: če dovolimo strankarski vpliv na institucije, uničimo njihovo nevtralnost. Če pa institucije popolnoma zapremo pred vplivom politike, postanejo zaprte same vase — brez demokratičnega nadzora lahko sčasoma postanejo del oligarhije, ki služi sama sebi. Tako ali drugače je sistem ranljiv: bodisi si stranke podredijo institucije, bodisi se institucije osamosvojijo in postanejo nedotakljive.
Strankarski sistem omogoča, da karizmatična oseba s populističnimi obljubami osvoji oblast in si nato podreja sistemske varovalke. Volivec glasuje za program, a za tem se lahko skriva nevarnost. Zgodovinski primeri (npr. weimarska Nemčija) kažejo, kako lahko demokratični sistem sam sebe uniči prav skozi strankarski mehanizem.
Strankarska politika po svoji naravi deli družbo na »mi proti njim«. Javni diskurz postane bojišče, volivci pa pripadniki sovražnih taborov. To vodi v nestabilnost, sovraštvo in splošno nezadovoljstvo. Primeri: stanje v ZDA, porast ekstremizmov po Evropi.
Sčasoma se ustvari zaprt politični razred — mreža politikov, svetovalcev, lobistov in strankarskih funkcionarjev, ki se med seboj poznajo, podpirajo in ščitijo. Ta razred deluje predvsem v korist ohranjanja lastnega statusa, ne v korist državljanov. Poleg tega gre za nenehno »reciklažo« iste elite: prejšnji predsednik vlade postane minister v drugi vladi, minister ene stranke ustanovi svojo stranko in vanje se vključijo poslanci iz drugih strank, visoki uradniki institucij preidejo v politiko — nenehne menjave znotraj istega kroga, skoraj brez možnosti za vstop novih, neodvisnih posameznikov. V praksi to pomeni, da volivci izbirajo med različnimi skupinami iste zacementirane politične oligarhije — prava izbira zunaj tega kroga praktično ne obstaja.
Spodaj je pet stvari, za katere si mora prizadevati vsak dober politični sistem. Pri vsaki ocenite, kako dobro to dosega sedanji sistem, preden nadaljujeva.
Sistem je odporen na korupcijo in vpliv lobijev.
Odpornost na lobije, posebne interese, osebne ambicije in kupovanje vpliva, pa tudi na infiltracijo institucij, zajem medijev in krhkost pred avtoritarno uzurpacijo oblasti.
Sistem ne spodbuja polarizacije družbe.
Manj neproduktivnega prepiranja stališč in sovražnosti med ideologijami, manj dogmatičnega sledenja svoji strani in delitve na »mi proti njim«; namesto razdvajanja se gradi povezanost in iskanje skupnih rešitev.
Sistem proizvaja kompetentno, sposobno in kakovostno vlado.
Na oblast pridejo sposobni, izkušeni in pošteni ljudje; vlada je odzivna in učinkovita, sposobna reševati težave ter dobro skrbeti za stvari, kot so infrastruktura, gospodarstvo in javne storitve.
Sistem dejansko priskrbi ljudem to, kar potrebujejo in kar je zanje dobro.
Gre za voljo in sposobnost vlade, da se odziva na resnične potrebe ljudi in jim priskrbi, kar potrebujejo in kar je zanje dobro, ne le za to, da je videti reprezentativna.
Sistem zaščiti manjšine, da niso preglasovane in zapostavljene.
Tudi manjšine s svojimi potrebami niso potlačene in zapostavljene, čeprav večine to morda ne zanima.
Kako ste doživeli to raziskavo? Kaj vam je bilo všeč, kaj bi spremenili?
S tem nam pomagate izboljšati umetno inteligenco, ki je vodila ta pogovor, in oblikovati boljši intervju. Zanima nas, kako ste doživeli oboje. Vse je anonimno in povsem neobvezno.
Ta možnost je namenjena izključno razvijalcu aplikacije med razvojem in testiranjem. Normalnemu obiskovalcu ni namenjena. Z vnosom skrivnega ključa se omejitev glasovanj (max. 3×) na tej napravi onemogoči ali znova aktivira.