Volitve 2026 — Analiza in raziskava

Naj najprej pojasnim osnove, potem pa se lotimo analize.

Raziskava nastaja sproti, zato se vsebina na tej strani ob vsaki posodobitvi osveži. Prek iste povezave boste tako vedno našli najnovejše stanje, naj gre za dopolnjene podatke, nove ugotovitve ali povsem nov del raziskave. Zgoraj je zapisano, kdaj so bili podatki zajeti in kdaj je bila stran nazadnje posodobljena, da veste, kako sveže je tisto, kar berete.

Trenutno sta na voljo dva dela, tretji sledi pozneje: analiza ankete o volilnih sistemih (ta zavihek) in intervjuji z umetno inteligenco (drugi zavihek). Tretji del bo zastavljen drugače. Namesto klasičnega intervjuja se bo z umetno inteligenco razvil pogovor, v katerem bo ta ljudem podrobno predstavila sistem in pojasnila njegove prednosti. Ko bo pripravljen, se bo zgoraj odprl nov zavihek z ugotovitvami.

Posamezne sisteme ste verjetno spoznali že v sami anketi, kjer so opisani in kritično ovrednoteni, zato jih tukaj ne bom razlagal podrobno. Vsakega bom na kratko predstavil, dodal svoje ugotovitve in jih na koncu povezal v sklepni komentar. Posvetil se bom štirim sistemom, ki dajo štiri precej različne rezultate. V raziskavi jih je z vsemi variacijami približno deset, vendar so prav ti štirje najbolj zanimivi.

Metodologija

Preden se lotim sistemov, naj pojasnim metodologijo, sicer ne bo jasno, kako sploh nastanejo normalizacije. Najlažje to razložim na primeru točkovnega sistema. Za vsako stranko poznamo njen odstotek iz letošnjih volitev. Algoritem nato med vsemi, ki so izpolnili anketo, razporedi glasove tako, da se vsaka stranka čim bolj približa svojemu dejanskemu odstotku. Kaj to pomeni v praksi, najbolje pokaže spodnja normalizacijska tabela, pripravljena za sistem STAR (tega podrobneje obravnavam pozneje):

Normalizacijska tabela za sistem STAR: cilj, doseženo, glasovi, povprečne točke. — **Normalizacija za sistem STAR.** Stolpec »cilj« prikazuje rezultate realnih volitev in »doseženo« odstotke z delegiranimi glasovi.

Iz tabele je razvidno tisto, kar sem pravkar opisal: primerjamo cilj, torej realne volitve, z doseženimi odstotki ob delegiranih glasovih. Ostaneta še dve vprašanji. Kaj je vizualizacija zmag pod tabelo in zakaj imajo stranke decimalna števila točk? Oboje je povezano, zato bom odgovoril po vrsti.

Ko normalizacija določi, koliko glasov potrebuje posamezna stranka za približek realnemu rezultatu, sledi druga faza, simulacija. Recimo, da stranka, Levica konkretno, za svoj ciljni odstotek potrebuje 45 glasov, raziskava pa ima za njo zbranih 240 glasov. V tem primeru se izvede 1000 simulacij, pri čemer se v vsaki rundi izmed vseh 240 glasov naključno izbere 45. Ker je izbor vsakič drugačen, sodelujejo različni volilci, ki točkujejo različno. Tako ima Levica (in po isti logiki vsaka stranka) v vsaki od 1000 rund nekoliko drugačno vsoto točk, čeprav vselej izhaja iz istih 45 glasov.

Točke iz vseh 1000 rund se nato sešteje in deli s tisoč, kar da povprečje za vsako stranko. To je veliko bližje resnici kot ena sama runda. Pokaže namreč, kakšen bi bil rezultat, če bi isti ljudje, ki so na volitvah glasovali navadno, glasovali točkovno. S tem v račun zajamemo vse podatke iz raziskave, ne le normaliziranih. To je še posebej pomembno pri majhnih strankah. Pirati na primer za normalizacijo potrebujejo le 19 glasov, a raziskava jih ima zanje 71. Statistično natančnost tako črpamo iz vseh 71 podpornikov in hkrati ohranimo 19 normaliziranih glasov, ki držijo ustrezno razmerje. Kompromisa torej ni, izkoristimo prav vse, kar je na voljo.

Vizualizacija zmag pa za vsako od 1000 rund pove, katera stranka v njej zmaga. Stranka, ki zmaga v največ rundah, bi z visoko verjetnostjo zmagala tudi v resnici, če bi na volitvah uporabili sistem STAR namesto sedanjega.

Morda se zdi smiselno preprosto izračunati koeficient, torej povprečno število točk na volilca, in tako takoj dobiti natančne normalizirane točke neposredno iz odstotkov. Vendar ima STAR (tako kot mnogi drugi sistemi) na koncu runoff, ki za svojo izvedbo potrebuje natančno strukturo glasov vsakega volilca, torej to, kako je razdelil svoje točke. Prav zato namesto enega samega koeficienta raje izvedemo tisoč simulacij, da se ohranijo vse informacije.

Prvi sistem: STAR (Score Then Automatic Runoff)

Rezultat sistema STAR: graf točk po strankah in simulacija drugega kroga, NSi zmaga v 999 od 1000 rund. — **Sistem STAR: zmaga NSi.** V simulaciji drugega kroga NSi–SLS–Fokus zmaga v 999 od 1000 rund.

Prvi sistem, ki da svojega, drugačnega zmagovalca in je zato zanimiv za obravnavo, je STAR (Score Then Automatic Runoff). Naj na kratko pojasnim, kako deluje, da bo razumljiv tudi tistim, ki o njem berejo prvič. Volilec vsaki stranki dodeli oceno od 0 do 5, pri čemer 5 pomeni najmočnejšo podporo in 0 popolno nasprotovanje ali indiferentnost; oceni lahko poljubno število strank. Štetje poteka v dveh korakih. Najprej se vsaki stranki seštejejo vse dodeljene točke, v drugi krog pa napredujeta tisti dve z najvišjo vsoto. Tam se za vsakega volilca preveri, kateri od teh dveh strank je namenil več točk, s čimer implicitno dobimo njegov glas. Zmaga stranka z več tovrstnimi glasovi, tudi če je v prvem krogu po skupnih točkah nekoliko zaostajala. Drugi krog torej poskrbi, da zmagovalec ni le močno podprt v svojem jedru, temveč da ima podporo čim širšega kroga ljudi.

Pri sistemu STAR je sicer najbolj zanimivo to, da ima dve praktični in koristni lastnosti, ki se ohranjata skozi najrazličnejše scenarije mogočih volitev.

Prva lastnost: zmaga stranka iz močnejšega bloka

Kadar ima en blok, levi ali desni, več glasov, zmagovalna stranka skoraj vedno prihaja prav iz njega. Če ima torej desnica kot vsota vseh desnih strank okoli 2 % več glasov od levice (kar približno ustreza resničnemu stanju), bo zmagala desna stranka; če več glasov zbere levica, pa skoraj zagotovo leva. To je z vidika praktičnosti izvrstno, saj je tako rekoč nemogoče, da zmagovalec ne bi imel podpore v parlamentu. Odpade skrb, da zmagovalcu ne bi uspelo sestaviti vlade ali da bi ga po neuspelih koalicijskih pogajanjih zamenjal kdo drug. Preprosto povedano: če več ljudi glasuje za en blok, zmaga stranka iz tega bloka. Vprašanja podpore, koalicij in legitimnosti odpadejo. In tak rezultat je seveda hkrati bolj skladen z voljo ljudi.

Če namreč večina podpira desnico, vendar zmaga leva stranka, ali je to res skladno z ljudstvom? In obratno, če večina podpira levico, ampak na koncu zmaga desna stranka? Tu nastopi že omenjena težava. Ko izvršno oblast prevzame stranka, ki je politično drugače usmerjena kot parlamentarna večina, dobimo nefunkcionalno vlado, ki, kot smo že večkrat videli, ne zmore sestaviti koalicije. Mesec ali skoraj dva pogajanj je lahko popolnoma zapravljen čas, saj zmaga nekdo, ki nato vlade ne more sestaviti. To ni kritika zmage GS ali česa podobnega, sam sem povsem nepolitičen. Gre izključno za slabo zasnovan sistem, ki ljudem ob razglasitvi zmagovalca vzbudi upanje, ta pa potem ne more vladati. STAR vse to odpravi: v trenutku, ko poznamo zmagovalca, vemo tudi, da bo lahko vladal, ker neskladnosti ni.

Druga lastnost: zmaga širše sprejeta stranka iz bloka

Druga lastnost je, da ne zmaga le stranka iz močnejšega bloka, temveč znotraj tega bloka tista, ki je širše sprejeta in bolj zmerna. Težko je o tem pisati, ne da bi se komu zameril, a mislim, da lahko mirno rečem, da je na desnici (in, relativno gledano, tudi levici) NSi precej bolj zmeren in sprejemljiv kandidat za zmago kot SDS. In prav NSi je tista desna stranka, ki pri sistemu STAR zmaga.

Če povzamem, ima STAR dve lastnosti: zmaga skorajda vedno pripada zmerni politični stranki iz bloka z več podpore. In seveda vse to enako velja za levico. Ko je v parlamentu več levih sedežev in nekoliko več ljudi podpira levico, lahko pričakujemo zmago leve in ne desne stranke, torej nekoga, ki je ideološko usklajen s parlamentom in lahko brez težav sestavi vlado. Gre za najširše sprejeto stranko z levega bloka, s katero je zadovoljna večina levih volilcev, do določene mere tudi desnih.

Da je NSi sprejeta precej bolje kot SDS, lepo pokaže spodnji graf iz raziskave. Z njim lahko trditev, da STAR izbira manj polarizirajočo stranko iz svoje politične strani, tudi empirično potrdimo:

Graf samo negativnih glasov po strankah, SDS daleč najvišji. — **Samo negativni glasovi.** SDS prejme daleč največ čistih negativnih glasov, NSi pa zelo malo.

Graf prikazuje negativne glasove, ki bi jih volilci namenili posamezni stranki. Povsem je reprezentativen, saj temelji na normaliziranih podatkih, torej na volilcih, ki so glasovali natanko v skladu z izidi dejanskih letošnjih volitev. Če bi torej na teh volitvah ljudi prosili še za negativen glas, bi bil seštevek videti natanko tak. Kot pove naslov, gre za čiste negativne glasove, ne za neto rezultat po seštevku pozitivnih in negativnih.

Drugi sistem: PRO ±

Rezultat sistema pro plus minus: prilagojeni neto rezultat po strankah, SD na vrhu, simulacija drugega kroga SD zmaga v 943 rundah. — **Sistem pro ±: zmaga SD.** Po prilagojenem neto rezultatu zmaga SD, v simulaciji drugega kroga v 943 od 1000 rund.

Tudi pro ± ima obe lastnosti, ki ju ima STAR: zmagovalec je usklajen z blokom, ki ima med ljudmi več podpore, in je hkrati širše sprejet. Vendar zakaj tu zmaga SD in ne NSi, kot pri STAR sistemu?

Naj najprej na kratko opišem sistem, da lahko nato ustrezno odgovorim. Pro ± (kratica za Proportional Representation & Opposition) je izvirna zasnova, ki je nikjer ne uporabljajo in se testira zgolj v okviru te raziskave. Metoda je zastavljena tako, da odpravi glavno pomanjkljivost navadne glasovnice z negativnim glasom. Volilec izbere tri stranke, ki jih najbolj podpira, in tri, ki jim nasprotuje. Pri pozitivnih izbirah vse stranke dobijo +1 glas, pri negativnih ima volilec en sam glas proti (−1); tri negativne izbire so razvrščene, druga in tretja sta zgolj rezerva. Glas proti se najprej pripiše prvi negativni izbiri, a če jo to potisne pod ničlo, preide na naslednjo. Bistvo je, da negativni glas nobene stranke ne more potisniti v negativna števila: pozitivni glasovi določajo zastopanost, glas proti je le omejena kazen za stranke z veliko nasprotovanja. Prav s tem pro ± odpravi asimetrijo, zaradi katere je navadna glasovnica z negativnim glasom nepoštena.

Pri tem sistemu ima levi blok kot celota nekoliko več podpore od desnega, zato zmaga leva stranka SD, ki je obenem najmanj polarizirajoča, tako za levo kot v veliki meri tudi za desno usmerjene volilce. Spet sta torej prisotni obe koristni lastnosti: zmagovalec se ujema z bolj podprto stranjo in je hkrati širše sprejemljiv.

Zanimivo pa je, zakaj ima tu levi blok nekoliko več podpore, čeprav je na letošnjih volitvah desni blok kot celota vodil za približno 2 %. Najprej pomislimo na znano težavo negativnega glasovanja. Pri navadni glasovnici z negativnim glasom ti glasovi učinkujejo asimetrično: majhna, a osovražena stranka hitro pade pod ničlo in vsi nadaljnji glasovi proti njej so posledično izgubljeni, medtem ko glasovi proti veliki stranki njen rezultat občutno znižajo. En blok lahko tako drugemu s svojimi negativnimi glasovi odvzame veliko več, kot mu je ta sposoben vrniti, kar popači razmerje moči. Vendar opisano ne more biti vzrok, saj pro ± prav to težavo v celoti odpravi.

Po premisleku se izkaže, da je vzrok precej zanimiv. SDS je namreč tako polarizirajoča, da ji negativen glas oddajo celo nekateri desno usmerjeni volilci in s tem kolektivno nekoliko znižajo podporo celotnemu desnemu bloku, saj je SDS njegov del. To je bilo opaziti zlasti pri volilcih Resnice, ki imajo dosti nasprotnikov stranke SDS. Spodaj sta dva tortna diagrama, kjer si dinamiko lahko ogledate (gre sicer za zelo majhen upad desnega bloka, a ravno dovolj, da ima levi višji odstotek in s tem kakšen sedež več). Nasprotovanje SDS je torej znotraj desnega bloka dovolj veliko, da mu zniža podporo za več kot dva odstotka. To po drugi strani ni malo, če pomislimo, da so nekateri desni volilci za svojo najmanj priljubljeno izbrali prav desno stranko, in ne leve, kot bi pričakovali. Na levici takega notranjega nasprotovanja skorajda ni bilo opaziti, kar pomeni, da je levi blok manj škodil samemu sebi kot desni.

Tortni diagram podpore blokoma po sistemu pro: levo 50,1 odstotka, desno 49,9 odstotka. — **Po sistemu pro ±.** Levi blok je rahlo v vodstvu (50,1 % proti 49,9 %).

Tortni diagram podpore blokoma na realnih volitvah: levo 47,4 odstotka, desno 52,6 odstotka. — **Dejanske volitve.** Desni blok je v vodstvu (52,6 % proti 47,4 %).

Je to pošteno? Je prav, da ima desni blok manj podpore od levega zato, ker nekateri desni volilci ne marajo posameznih polarizirajočih desnih strank in zato prednost pripada levici? Direktno gledano so se ti volilci pač sami tako odločili, zato je po tej logiki pošteno. Bi raje videli, da ima desni blok nižji odstotek od levega? Seveda ne. Bi raje videli, da določene desne stranke ostanejo brez podpore, tudi za ceno prednosti levice? Očitno da. Raje bi torej videli zmago levega bloka kot zmago desnega, ki ga vodijo stranke, proti katerim so glasovali. To je zanje izbira med dvema slabima opcijama. Zmago desnice bi sicer pozdravili, vendar le, če bi bila ta v njihovih očeh sprejemljiva.

Ker je razmerje med levico in desnico že po običajnem sistemu tako tesno, je teh nekaj volilcev z desne zadoščalo, da se je razmerje prevesilo na levo. In to je pošteno z obeh strani. Tudi levica bi lahko imela tako osovražene stranke, da jih ne bi podprli niti nekateri levi volilci, a jih očitno nima, vsaj ne v taki meri kot desnica. Naj ostanem objektiven: namen ni kaznovati ene strani, ker je ne bi marali. V bistvu gre za sistem, ki stranke prisili k povezovalnemu vedenju. Prav to bi desnici na dolgi ali celo srednji rok zelo koristilo. Desne stranke, ki jih danes ne marajo niti nekateri desni volilci, bi kmalu postale precej bolj povezovalne in konstruktivne, saj sicer politično ne bi preživele. Že na naslednjih volitvah bi desni blok lahko premagal levega, ker ne bi več škodoval samemu sebi.

Tretji sistem: RCV

Rezultat sistema RCV: simulacija eliminacij, Svoboda zmaga v 948 od 1000 rund. — **Sistem RCV: zmaga Svoboda.** V simulaciji izločanja Svoboda zmaga v 948 od 1000 rund.

Poglejmo še znani sistem RCV, ki je dejansko v uporabi na Irskem in v nekaterih drugih državah. Na kratko, kako deluje: volilec stranke razvrsti po prednosti, na prvo mesto najljubšo, na drugo svojo naslednjo izbiro in tako naprej. Štetje poteka v več krogih izločanja. Najprej se preštejejo prve izbire; če katera stranka preseže 50 %, takoj zmaga. Če ne, izpade stranka z najmanj prvimi izbirami in njeni glasovi se prerazporedijo na naslednjo izbiro teh volilcev. Postopek se ponavlja, dokler ena stranka ne doseže večine. Glas se tako nikoli ne izgubi: ko volilčeva prva izbira izpade, samodejno preide na naslednjo.

Tu zmaga GS, enako kot na dejanskih volitvah (po glasovih). RCV torej ne prinese bistvenih sprememb in proizvede istega zmagovalca. Razlika je v zanesljivosti. Skozi številne simulacije in različne dodatne poskuse (na primer, da nekoliko prednosti damo SDS) GS še vedno zmaga, in to precej bolj zanesljivo, kot bi zmagala po sedanjem sistemu. Pomembno je tudi, da ima v parlamentu, sestavljenem po RCV metodi, levica nekoliko več podpore, zato ima tudi RCV lastnost, da zmaga tisti, čigar blok je v rahli prednosti.

Druge pozitivne lastnosti, izbire širše sprejete in manj polarizirajoče stranke iz lastnega bloka, pa RCV nima. GS ni ravno uravnotežen, »umirjen« kandidat. Pri tem ostajam povsem objektiven, brez naklonjenosti levi ali desni strani. Spomnite se grafa z negativnimi glasovi od prej: GS je pri mnogih nepriljubljena, ob natančnejši analizi podatkov (ki jih tu ni smiselno deliti) pa se pokaže, da GS nasprotujejo celo nekateri levi volilci. Zagotovo torej ni najširše sprejeta stranka znotraj levega bloka, kaj šele med vsemi.

Četrti sistem: Večglasovno glasovanje

Rezultat večglasovnega glasovanja z 10 glasovi: razdelitev glasov med stranke, SDS na vrhu. — **Večglasovno glasovanje (10 glasov): zmaga SDS.** Edini sistem, pri katerem brez runoffa zmaga SDS.

To je edini med približno desetimi sistemi znotraj raziskave, pri katerem zmaga stranka SDS. Vendar tudi tu le, če upoštevamo zgolj glasove brez sklepnega runoffa; v tem namreč GS premaga SDS, ko se stranki primerjata neposredno. Sistem bi seveda lahko deloval tudi brez runoffa, tako da preprosto gledamo, katera stranka dobi več glasov (kot je to na grafu), in v tem primeru je SDS prva.

Verjetno je princip že jasen, vendar naj vseeno na kratko opišem sistem. Volilec ima namesto enega glasu na voljo več glasov (na primer deset), ki jih po želji razdeli med stranke. Eni stranki lahko nameni več glasov ali jih razprši med več strank. Verjetno je prav v tem razlog za zmago SDS: polarizirajoče stranke imajo najbrž bolj zveste volilce, ki čutijo potrebo, da svoji stranki namenijo več glasov, in jih neradi razdajajo drugam. Razen te težnje večglasovni sistem ne prinese nič bistveno drugačnega, celo odstotki strank ostajajo dokaj blizu rezultatom navadnih volitev. Desni blok je še vedno rahlo v prednosti, za približno dva odstotka kot na letošnjih volitvah, in zmaga SDS se s tem ujema. Prvi, praktični lastnosti je torej zadoščeno, saj zmaga stranka iz vodilnega bloka. Vendar pri tem ostane, saj druge lastnosti ta sistem ne izpolni: SDS namreč ni širše sprejeta in nepolarizirajoča stranka.

Večglasovni sistem je pravzaprav precej podoben RCV. Pri obeh je zmagovalec usklajen z bolj podprtim blokom, a ni zmeren, kar pomeni, da oba sistema ne izpolnita druge lastnosti (le da prvi to stori za desno, drugi za levo stran). Toda tudi ta prva lastnost ni tako očitna po globljem premisleku. Morda gre namreč bolj za arbitrarnost narave stranke, da volilci SDS manj radi delijo glasove kot volilci GS. Tehnično bi lahko bilo tudi obratno, da bi glasove neradi delili volilci GS, kar pomeni, da je zmaga desne stranke, sicer skladne z močnejšim desnim blokom, tu precej odvisna od psihologije volilcev. Predstavljajmo si močnejši levi blok ter eno levo in eno desno stranko v tesnem boju za zmago: zmagala bi lahko desna stranka, ki bi imela volilce, ki neradi delijo glasove, čeprav bi leva zbrala več navadnih glasov in bi torej zmagala, če bi šteli en sam glas namesto desetih. Lastnost skladnosti je pri tem sistemu, ko malo pomislimo, manj zanesljiva. Verjetno pa je še vedno zanesljivejša kot pri sedanjem sistemu.

In na koncu: sistem, ki ga imamo

Rezultate volitev že vsi poznamo, zato grafa tu ne bom dodajal; podatke je mogoče najti na spletu. Vendar naj povem, da je sedanji sistem, torej navadna glasovnica, zdaleč najslabša med vsemi možnostmi, saj ne izpolni ne prve ne druge pozitivne lastnosti. Po naših podatkih je edini sistem, ki ne premore niti ene od obeh. Morda bi kdo ugovarjal, da je večglasovno glasovanje še slabše, vendar tam, kot rečeno, rezultat popravi runoff; pri sedanjem sistemu pa še tega ne moremo narediti, saj imamo en sam glas na osebo in s tem nobene strukture, ki bi runoff omogočila.

Tu velja omeniti še nekaj. Pravzaprav bi lahko govorili o tretji dobri lastnosti, o nekakšnem »vezivnem tkivu«. S tem mislim na zasnovo sistema, ki spodbuja stranke, da si prizadevajo pridobiti podporo tudi pri ostalih volilcih, ne le pri svojih. Splača se jim torej delovati konstruktivno in povezovalno, ne razdiralno. Vsi sistemi, ki sem jih tu obravnaval, to lastnost vsaj do neke mere imajo. Edini brez nje je prav sistem, ki ga uporabljamo.

In tu pridemo do najbolj zgovornega zaključka. Če dvema lastnostma dodamo še to tretjo, je sedanji sistem edini, ki nima niti ene od treh. Vsak drug obravnavani sistem ima vsaj dve ali vse tri, sedanji pa nobene.

Je torej objektivno najmanj uravnotežen sistem, brez obravnavanih pozitivnih lastnosti. In drugih pomanjkljivosti tega sistema po mojem mnenju niti ni treba posebej razlagati.

Sklep: kako naprej?

Na koncu se seveda postavlja vprašanje, kateri sistem sploh izbrati. Pri tako različnih rezultatih bi skoraj vsaka večja stranka lahko izbrala sistem, ki ji ustreza in se ob izbiri kateregakoli drugega pritoževala nad politično manipulacijo. Vse skupaj je torej politično eksplozivno. Prav to je razlog za tretji del raziskave, v katerem iščem ureditev, pri kateri bi se potrebi po izbiranju med volilnimi metodami povsem izognili, demokracijo pa vseeno ohranili. In ne, ne gre zgolj za sorticijo: sistem, ki ga predlagam, je precej bolj dodelan. Več o tem v tretjem zavihku (če je trenutno prazen, pomeni, da podatke še dodajam in se bodo pojavili, ko bodo pripravljeni).

Prvi del je primerjal volilne sisteme. Ta del gre korak globlje in se sprašuje, kaj si ljudje pravzaprav želijo od demokracije.

Zdaj, ko so za nami opisi in analize različnih volilnih metod, naj se posvetim drugemu delu raziskave, ki se dotika preferenc ljudi. Tu ne gre toliko za to, kaj ljudje mislijo o posameznem konkretnem vprašanju, temveč za to, kaj strinjanje z določenim tipom vprašanj pomeni. Bistvo tega pristopa je prav v tem, da iste vrste vprašanj zastavimo z različnih zornih kotov in na različne načine, saj so odgovori indikator globljih teženj. Če nekoga potipamo z več strani in vsakič dobimo skoraj enak odziv, je to veliko močnejši signal kot posamičen odgovor.

Ta del raziskave je nastal z intervjuji, ki jih je vodila umetna inteligenca. Morda ste katerega že opravili sami. Pogovor poteka sproščeno in povsem v slovenščini: UI najprej na kratko pojasni, da ni pravilnih ali napačnih odgovorov, nato zastavlja vprašanja eno za drugim in po vsakem odgovoru na kratko (brez obsojanja) pokomentira ter nadaljuje. Odgovore sproti razvrsti v kategorije, tako da jih je mogoče sešteti in primerjati. Intervju ima dva dela: prvi traja le nekaj minut, drugi (ki ga za zdaj tu ne obravnavam) je neobvezen in se posveti strukturnim kritikam parlamentarnega sistema.

Naj omenim še eno metodološko podrobnost. Nekatera vprašanja so bila zastavljena v več različicah, na raznolikih vzorcih ljudi in skozi časovno obdobje nekaj mesecev. Isto stvar smo torej včasih vprašali na rahlo drugačen način, zato določeni grafi prikazujejo specifično različico vprašanja. Za samo analizo to sicer ni bistveno, saj vse spodaj opisane ugotovitve držijo ne glede na različico. Da boste natanko vedeli, kaj je UI dejansko vprašala ljudi, sem pod vsak graf dodal razširitev, ki ob kliku pokaže točno besedilo vprašanja oziroma poziv (prompt). Tako ostane stran pregledna, podrobnosti pa so na voljo vsem, ki jih zanimajo.

Ponavljajoči se vzorec: učinkovitost pred subjektivnim

Ugotovitve so glede tega izjemno zanimive. Znova in znova se namreč ponovi odstotek malo nad 40, ki daje prednost učinkovitosti pred subjektivnim. In to do te mere, da tem ljudem ne bi bilo posebej pomembno, ali volitve sploh so, če je le poskrbljeno za vse njihove potrebe (nekoliko podobno kot v Singapurju ali na Kitajskem, če iščemo vzporednice). Torej celo pri vprašanjih, ki so za demokracijo temeljna in bi pričakovali, da jih bodo ljudje jemali za samoumevna, skoraj polovica vprašanih tega ne postavlja na prvo mesto. Ceni se predvsem rezultate, ne glede na njihov izvor, samo da sistem deluje.

Upoštevanje volje ljudstva se razume kot to, da se ljudem ponudi tisto, kar potrebujejo in ne toliko kot vlogo predstavnika, ki prihaja iz istega okraja ter govori domači dialekt.

»Demokratičnost« se dojema v skrbi za potrebe ljudi, naj ta prihaja od kogarkoli, tudi če ni izvoljen. Spodaj si lahko ogledate več vprašanj, ki nakazujejo prav to. Pri tistih, ki neposredno postavljajo pravice nasproti učinkovitosti, se precej ljudi ni moglo opredeliti, a tisti, ki so se, dosegajo ravno ta značilni odstotek.

Graf: učinkovitost vs. pravice, učinkovitost 41 %, pravice 19 %, oboje enako 40 %. — **Učinkovitost proti pravicam.** Učinkovitost izbere 41 %, pravice le 19 %, oboje enako 40 % (212 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Bi raje imeli vlado, ki zagotavlja izjemno učinkovitost — hitre storitve, odlično infrastrukturo, izjemen šolski sistem, kakovosten in dostopen zdravstveni sistem — ali bi raje imeli morda nekoliko manj kakovostne storitve, ampak več človekovih pravic, kot so svoboda govora, volitve, manj nadzora?

Graf: ustava brez volitev, ne bi motilo 42 %, bi motilo 52 %, odvisno 6 %. — **Ustava brez volitev.** Da nimajo možnosti voliti, ne bi motilo 42 % vprašanih, motilo bi 52 %, odvisno 6 % (207 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Če bi obstajal sistem, kjer so vse vaše pravice zaščitene, obstaja zelo močna ustava, vse deluje gladko, vendar volitev s strani ljudi ni — sistem interno upravljajo mehanizmi zavor in ravnovesij ter predvsem močna ustava, ki odločitve drži odgovorne za dobrobit vseh državljanov. Ali drugače povedano — če obstaja sistem, ki vas ščiti prav tako dobro kot bi vas volitve, in ki vodi voditelje, da delajo za dobrobit ljudi, bi vas motilo, da nimate možnosti voliti?

Graf: preizkus za volivce, preizkus zahtevan 42 %, brez preizkusa 49 %, neodločen 9 %. — **Preizkus za volivce.** Osnovni preizkus razumevanja kot pogoj za glasovanje bi zahtevalo 42 %, brez njega bi ostalo 49 %, neodločenih 9 % (181 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Bi bili za sistem, kjer bi moral človek pred glasovanjem opraviti nek osnovni preizkus političnega razumevanja, podobno kot potrebuješ vozniški izpit za vožnjo ali licenco za pilota? Ne kot test ideologije ali tega, katero stranko podpiraš, ampak kot preverjanje, ali volivec razume vsaj osnovne stvari, o katerih odloča: kako deluje država, kaj je proračun, kaj pomenijo davki, zakoni, dolg, inflacija, ustava, pristojnosti parlamenta in vlade ter podobne temeljne stvari. Ideja bi bila, da pri odločanju o kompleksnih političnih vprašanjih sodelujejo ljudje, ki vsaj približno razumejo posledice političnih odločitev. Bi si želeli tak sistem kot pogoj za glasovanje, ali bi raje obdržali sedanji sistem, kjer lahko voli vsak polnoletni državljan brez takšnega preizkusa?

Graf: glasovanje za boljšo regijo, bi zamenjal 44 %, ne bi 26 %, neodločen 29 %. — **Glas za bolje delujočo regijo.** Svoj glas bi prestavilo k stranki z opazno bolje delujočo regijo 44 %, ne bi 26 %, neodločenih 29 % (299 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Recimo, da bi imeli tak sistem konkurenčnih regij in bi se izkazalo, da ima stranka, ki vam sicer ni bila všeč (na primer Gibanje Svoboda ali SDS, si kar izberite katera bi to bila), opazno bolje delujočo regijo kot stranka, ki ste jo prej podpirali (spet, na primer Gibanje Svoboda ali SDS). Ko bi rezultati postali jasni in bi ljudje v tisti regiji živeli opazno bolje kot v drugih: bi dejansko spremenili svoje mnenje in glasovali za to boljšo stranko, ali pa ne bi, kljub temu da bi videli, da njuna regija deluje bolje?

To vprašanje je upokojeno, izhaja pa iz starejšega sklopa o konkurenčnih regijah.

Zakaj je to pomembno za raziskavo

Zakaj je vse to pomembno? Ker če človeka potipamo z različnih zornih kotov in vselej dobimo približno enako močen odziv, celo skoraj enak odstotek, je to pomemben pokazatelj ustaljenih preferenc. S tem vemo, kako daleč lahko gremo pri snovanju drugačnega sistema demokracije ter kaj se podpira in kaj ne. Izkaže se, da bi bili ljudje precej bolj odprti za nekoliko nekonvencionalne rešitve, kot morda deluje, če bi te le prinesle rezultate ter višjo stopnjo meritokracije in mirnosti v državi. To je zelena luč, da smo lahko pri snovanju izboljšane oblike demokracije bolj sproščeni in dovolj gotovi, kaj bi državljani jemali za legitimno.

Stopnjevanje meritokracije in podpora ljudi

Glede želje po meritokraciji naj delim še nekaj grafov, ki nakazujejo prav ta vzorec. Opaziti je namreč mogoče, da bolj ko sistem deluje meritokratsko in učinkovito, bližje je vprašanim, seveda ob pogoju, da oblast ostaja pod nadzorom ljudstva in se ne more obrniti proti njemu. Spodnja tri vprašanja stopnjujejo meritokratičnost vlade, vzporedno s tem pa narašča tudi podpora. Manj meritokratsko deluje sistem, bolj skeptični so ljudje; bolj ko je zasnovan okoli sposobnosti in rezultatov, bolj ga podpirajo, in to celo na račun ideološke pestrosti ali humanistične note.

Graf: naključni poslanci, čisto žrebanje, naključni 22 %, sedanji sistem 56 %, kombinacija 22 %. — **Naključni poslanci (čisto žrebanje).** Najmanj meritokratska različica: za žreb 22 %, za sedanji sistem 56 %, kombinacija 22 % (72 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Predstavljajte si sistem, v katerem parlamenta ne bi sestavljali kandidati političnih strank, temveč državljani, izbrani z žrebom (sorticija) kot reprezentativen vzorec prebivalstva. Tak parlament bi deloval kot nekakšna vzorčna oblika neposredne demokracije: ker vsi državljani ne morejo vsak dan odločati o zakonih, bi namesto vseh odločal izbran vzorec državljanov. Izbrani poslanci bi imeli omejen mandat, strokovno podporo in jasna pravila delovanja. Vlada bi se oblikovala po postopku, določenem znotraj takšnega sistema, predsednik države pa bi se še vedno volil neposredno. Bi tak sistem podprli ali bi raje obdržali sedanji sistem volitev političnih strank?

Graf: naključni poslanci, hibridni sistem, hibridni 34 %, sedanji sistem 56 %, kombinacija 10 %. — **Naključni poslanci (hibridni sistem).** Z dodano presojo ljudi podpora poskoči: hibridni sistem 34 %, sedanji 56 %, kombinacija 10 % (98 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Kaj pa, če bi poslance izbirali po hibridnem sistemu, ki združuje naključni izbor in presojo ljudi? Namesto da bi poslance neposredno izžrebali, bi najprej naključno izbrali na primer 1000 državljanov. Ti bi bili razdeljeni v 100 naključno sestavljenih skupin po 10 ljudi. Vsaka skupina bi se med seboj pogovorila in nato izbrala eno osebo, za katero bi menila, da je najbolj primerna za poslansko vlogo. Za izbiro bi bilo potrebno široko soglasje, na primer vsaj 7 od 10 glasov. Tako bi dobili parlament s 100 poslanci. Glavna naloga takšnega parlamenta ne bi bila, da sam strokovno piše zakone, ampak da deluje kot odgovoren državljanski filter: da presoja, potrjuje, zavrača ali zahteva popravke zakonov, ki jih pripravijo strokovne službe in izvršilna oblast. Poslanci bi bili torej predvsem ljudje z zaupanjem, presojo, odgovornostjo in občutkom za javni interes, ne nujno profesionalni politiki. Predsednika vlade bi nato izbral parlament kot strokovno in vodstveno osebo, ki je najbolj primerna za vodenje izvršilne oblasti. Predsednika države pa bi državljani še naprej volili neposredno, kot obraz države in simbolno predstavniško figuro. Bi raje imeli tak hibridni sistem kot sedanji politični sistem?

Graf: strokovna vlada z nadzornim odborom, strokovna vlada 49 %, sedanji sistem 34 %, neodločen 17 %. — **Strokovna vlada z nadzornim odborom.** Najbolj meritokratska različica doseže največjo podporo: strokovna vlada 49 %, sedanji sistem 34 %, neodločenih 17 % (59 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Predstavljajte si sistem, kjer bi državo namesto politikov vodila strokovna, nepolitična ekipa, vendar pod strogim demokratičnim nadzorom izvoljenih predstavnikov. Logika bi bila pravzaprav, da imamo strokovno ekipo, ki sprejema zakone plus vlada vse dokler delajo dobro in korekcije niso potrebne. In samo če zakoni ali odločitve niso skladne z ljudstvom, se vplete demokratična nadzorna oblast oz odbor, ki je nestrankarski. Kako bi sistem deloval: Demokratični nestrankarski nadzorni odbor (100 izvoljenih predstavnikov + predsednik) To bi bilo demokratično telo v polnem pomenu besede. 100 nadzornikov bi bilo demokratično izvoljenih s strani državljanov, prav tako kot predsednik države, ki bi bil neposredno izvoljen. Ta odbor bi imel redne volilne cikle, mandate in vse značilnosti demokratične predstavniške oblasti. Strokovna vlada (direktor + ekipa) Nadzorni odbor bi izbral direktorja vlade, resničnega strokovnjaka brez strankarskega ozadja. Ta strokovna ekipa bi vodila državo in sprejemala zakone (drži, ta ekipa ni parlament in bi lahko kljub temu sprejemala zakone, vse dokler te odobrava demokratični odbor naših predstavnikov). Za to vlado ne bi bilo rednih volilnih ciklov. Ostala bi pri delu, dokler bi dobro opravljala svoje naloge, pa naj bo to 5 ali 30 let. Demokratični nadzor v praksi Strokovna vlada ne bi bila nenadzorovana. Kadarkoli bi sprejela škodljivo odločitev, bi ta nadzorni odbor nemudoma ukrepal: blokiral slabe zakone, izrekel sankcije ali celo zamenjal vlado, če je ta preveč nesposobna ali škodljiva. Vojska, zunanje zadeve in vsa področja, ključna za stabilnost države, bi ostala pod nadzorom odbora in predsednika. Strokovna vlada torej nikoli ne bi mogla delovati proti volji ljudstva. Tri veje oblasti: - Upravljalna: strokovna vlada, ki sprejema zakone in vodi državo (drugačna veja od zgolj izvršne). - Nadzorna oziroma demokratična: 100 izvoljenih nadzornikov in predsednik (drugačna veja od zgolj zakonodajne). - Sodna: neodvisno sodstvo (enaka veja). Bi raje imeli tak sistem kot sedanjega?

Trend je torej jasen. Manj meritokratsko sistem deluje, bolj skeptični so ljudje, bolj ko temelji na sposobnosti in rezultatih, bolj ga podpirajo. To je zelo dober pokazatelj smeri, v katero graditi, saj sicer ne bi imeli okvira, kaj državljanom ustreza. Med drugim izvemo, da je velika večina vprašanih izredno skeptična do sorticije, torej čistega žreba. To me samo po sebi ne preseneča, vendar mi je stopnja te skepse iskreno dala misliti. Spodnji grafi še bolj konkretno pokažejo, kaj si želimo in česa ne.

Konkretna stališča ljudi

Iz naslednjih vprašanj lahko izluščimo zelo konkretna stališča in še bolj zožimo smer, v katero naj gre zasnova izboljšanega sistema. Prvo, kar vprašani očitno močno podpirajo, sta jasna odgovornost in učinkovito vodstvo. Vprašanje, ali naj zmagovalec vlada sam ali prek koalicij, nakazuje tovrstne preference.

Graf: koalicije vs. zmagovalec vodi sam, zmagovalec vodi 50 %, koalicijski sistem 35 %, neodločen 14 %. — **Koalicije proti vodenju zmagovalca.** Da zmagovalec vodi sam, podpira 50 %, koalicijski sistem 35 %, neodločenih 14 % (250 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Bi raje imeli koalicijski sistem, kot ga imamo zdaj — kjer stranke po volitvah sklepajo koalicijske dogovore in sestavijo vlado — ali pa sistem brez koalicij, kjer zmagovalec vodi sam, ampak parlament ostane proporcionalen, torej sestavljen iz vseh strank sorazmerno glede na volilne rezultate, tako kot zdaj? Dodaj, da bi v sistemu brez koalicij glasovanje potekalo po eni od boljših metod iz te raziskave, kot sta točkovanje ali razvrščanje po prednostnem redu, tako da zmagovalna stranka ne bi mogla priti na oblast samo s podporo ozke baze volivcev. Ker bi morala biti sprejemljiva za čim več ljudi, skrajna ali avtoritarna stranka brez širše podpore ne bi mogla zmagati.

To pomeni, da si ljudje želijo sistem, ki jasno pokaže, kdo nosi odgovornost in komu gre torej pripisati krivdo za napake, brez mešanja megle, kjer lahko več akterjev kaže drug na drugega. Hkrati nakazuje željo po učinkovitem vodstvu, ki odločitve sprejema jasno in odločno, ne pa kot kolaž različnih strani, ki iščejo najmanjši skupni imenovalec. Poleg tega lahko opazimo, da ljudje v resnici niso posebej strankarsko usmerjeni in same zasnove politike, kjer se vlada deli na različne strani, ne marajo. To je dragocena informacija, saj pomeni, da bi bila večina povsem zadovoljna z nestrankarskim demokratičnim sistemom.

Graf: neposredno izvoljeni neodvisni poslanci, neposredni 48 %, sedanji sistem 39 %, neodločen 13 %. — **Neposredno izvoljeni neodvisni poslanci.** Nestrankarski parlament neodvisnih poslancev podpira 48 %, sedanji sistem 39 %, neodločenih 13 % (286 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Bi si želeli sistem, kjer bi bili vsi poslanci izvoljeni neposredno, vsak v svojem volilnem okraju, z uporabo enega od izboljšanih volilnih sistemov iz te raziskave (torej ne navadnega glasovanja, ampak na primer točkovanje ali razvrščanje kandidatov)? V tem sistemu strank ne bi bilo: vsak poslanec bi bil izvoljen kot posameznik in zakoni bi prepovedovali, da bi se poslanci kakor koli formalno ali neformalno združevali v strankarske skupine. Poleg tega bi bil parlament razdeljen v recimo 10 komitejev, poslanci pa bi se vsak mesec naključno prerazporedili med temi komiteji — tako da identiteta zacementiranih skupin se ne bi mogla ukoreniniti, in mentaliteta "mi proti njim" se ne bi mogla razviti. Torej bi imeli parlament, ki je popolnoma nestrankarski, kjer je vsak član neposredno izvoljen in deluje neodvisno. Bi raje imeli tak sistem kot sedanjega?

Graf: različni domovi parlamenta, različni domovi 55 %, sedanji sistem 35 %, neodločen 10 %. — **Različni domovi parlamenta.** Ločitev ideoloških in tehničnih vprašanj v ločena domova podpira 55 %, sedanji sistem 35 %, neodločenih 10 % (71 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Bi podprli sistem z različnimi domovi parlamenta, kjer bi vsak dom odločal o tistih področjih, za katera je najbolj primeren? Eden bi bil običajen strankarski dom, podoben današnjemu parlamentu. Ta bi odločal predvsem o subjektivnih in vrednotnih vprašanjih, kjer ni enega objektivno pravilnega odgovora, ampak gre za različne poglede ljudi: na primer evtanazija, splav, družinski zakonik, kultura, osebne svoboščine in podobna vprašanja. Drugi dom bi bil nestrankarski. Njegovi člani bi bili neposredno izvoljeni kot posamezniki, brez političnih strank. Ta dom bi odločal predvsem o bolj praktičnih, strokovnih in izvedbenih področjih, kjer je najpomembnejše kompetentno vodenje, dobri zakoni in merljivi rezultati: na primer infrastruktura, promet, gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, javna uprava in podobno. Ideja je, da se pri takšnih področjih ne bi vse vrtelo okrog leve in desne politike, ampak predvsem okrog tega, kaj dejansko deluje. Ker bi vsak dom odločal o zakonih iz svoje domene, bi lahko oba delovala vzporedno. Sistem bi bil zato lahko učinkovitejši, hkrati pa se ideološki spori ne bi več mešali v tehnična vprašanja vodenja države. Za najpomembnejša državotvorna področja pa bi oba domova delovala skupaj kot nekakšen vrhovni državni dom. To bi veljalo za stvari, kot so notranje zadeve, zunanje zadeve, vojska, varnost in finance, kjer je potrebna tako demokratična legitimnost kot strokovna odgovornost. Vsak del sistema bi imel tudi svoje vodstvo za svoja področja, pri skupnih državotvornih zadevah pa bi povezovalno vlogo imel predsednik države. Bi raje imeli tak sistem kot sedanji enotni parlamentarni sistem?

Vprašanji o nestrankarskem parlamentu in o različnih domovih, enem za ideološka in drugem za tehnična vprašanja, pokažeta isto. Ljudje izrazito podpirajo ločitev ideologije od tehnične učinkovitosti, nekateri pa kar opustitev strankarskega sistema, ki bi prinesla pragmatično obliko demokracije brez delitve na »mi proti vam«. A pozor, kot kaže zadnji graf v tem sklopu, ljudje resnično ne marajo političnega sistema, ki bi bil robotiziran in bi ga vodila umetna inteligenca, četudi pod strogim človeškim nadzorom.

Graf: AI upravljanje, živa ustava, AI upravljanje 17 %, sedanji sistem 72 %, neodločen 10 %. — **Upravljanje z UI (»živa ustava«).** Najmočneje zavrnjena ideja: za UI kot upravljalno orodje le 17 %, za sedanji sistem 72 %, neodločenih 10 % (58 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Predstavljajte si enako osnovno ureditev kot v prejšnjem vprašanju: demokratični nadzorni odbor s 100 izvoljenimi predstavniki, neposredno izvoljeni predsednik države, neodvisno sodstvo in posebna delitev oblasti na upravljalno, demokratično-nadzorno in sodno vejo. Razlika bi bila v tem, da upravljalne veje ne bi več opravljala človeška strokovna vlada z ministri, temveč napreden model umetne inteligence. Pri tem ne govorimo o današnji UI ali o meni, ki odgovarjam v tem intervjuju, temveč o bistveno naprednejšem sistemu, ustvarjenem posebej za vodenje države, brez pomanjkljivosti današnjih modelov. Tak model UI bi nadomestil večji del dela ministrov, političnega usklajevanja in vodstvenega aparata ministrstev. Državna uprava in strokovne službe bi še vedno obstajale, vendar bi jih namesto političnih ministrov usmerjal model UI. Na vrhu vlade bi lahko še vedno ostal direktor vlade kot človek: obraz vlade, odgovorna oseba pred demokratičnim nadzornim odborom in tisti, ki nadzoruje, razlaga ter po potrebi ustavi ali popravi delovanje modela. UI torej ne bi bila samostojen vladar države, temveč upravljalno orodje ljudstva. Demokratični nadzorni odbor in predsednik bi imela enako nadzorno vlogo kot v prejšnjem sistemu: lahko bi blokirala slabe odločitve, zahtevala spremembe, izrekla sankcije ali zamenjala direktorja oziroma sam model, če bi deloval škodljivo ali v nasprotju z voljo državljanov. Prednost takega sistema bi bila, da UI ne bi imela osebnih interesov, potrebe po bogatenju ali možnosti osebne podkupljivosti. Delovala bi neprekinjeno, podnevi in ponoči, brez utrujenosti, bolezni, osebnih kriz ali osebne pristranskosti. Njena naloga bi bila iskati najboljše rešitve na podlagi ustave, podatkov, strokovnega znanja in demokratično izraženih preferenc državljanov. Simbolični in človeški obraz države bi še vedno obstajal: predsednik države, demokratični nadzorni odbor in direktor vlade. Vse dejansko strokovno-upravljalno delo pa bi v veliki meri opravljal napreden model UI. Bi raje imeli tak sistem kot sedanji sistem?

Na podlagi tega lahko s precejšnjo gotovostjo sklenemo, da bi ljudstvo zavrnilo tehnokratske oblike vlade brez človeške note, kjer državo upravlja sama mašinerija in ne konkretna skupina predstavnikov. To nakazuje, da bi velika večina nasprotovala sistemom, kakršen je na primer futarhija, torej ureditvi, v kateri o ciljih sicer odloča glasovanje, o tem, katera politika bo te cilje najbolje dosegla, pa odločajo napovedovalni trgi. Odločanje v takem sistemu v veliki meri prevzame brezosebni tržni mehanizem namesto izvoljenih oseb, kar bi mnogim delovalo hladno in zunaj človeškega nadzora. Presenetljivo veliko ljudi torej podpira učinkovitost in tehnokratičnost, vendar le, če je ta jasno pod nadzorom demokratične skupine s človeškim obrazom in s transparentno odgovornostjo, kjer je zasluge in krivdo mogoče nedvomno pripisati, brez prikrivanja.

Konkretne lastnosti izboljšanega sistema

Naj zdaj delim še nekaj bolj konkretnih podatkov, ki jasno pokažejo, kakšne lastnosti bi izboljšan sistem demokracije lahko imel glede na preference vprašanih.

Graf: število poslancev, povprečje 76,9, izrazit vrh pri 90. — **Število poslancev.** Povprečje vseh različic je 76,9 (133 številčnih odgovorov). Izrazit vrh pri 90 so tisti, ki so ohranili sedanje število.

📄 Pokaži vprašanja (graf združuje vse tri različice)

1. različica (osnovna)

Koliko poslancev bi po vašem mnenju moral imeti slovenski parlament? Zdaj jih ima 90. Bi jih moralo biti manj, več, ali je 90 približno prav? Če imate v mislih konkretno številko, katera številka se vam zdi najboljša?

2. različica (nevtralna)

Koliko poslancev bi po vašem mnenju moral imeti slovenski parlament? Zanima nas, kakšna velikost parlamenta se vam zdi najbolj primerna za Slovenijo. Odgovor je lahko enak sedanjemu številu ali drugačen. Prosimo, navedite konkretno številko.

3. različica (kratka)

Koliko poslancev bi po vašem mnenju moral imeti slovenski parlament? Prosimo, navedite konkretno številko.

Ta graf prikazuje vse tri različice skupaj. Prva, najobsežnejša različica (okoli 80 odgovorov) je dala povprečje 71,9.

Prvo, kar postane očitno, je, da si ljudje želijo manjšo, vitkejšo vlado z manj poslanci. To je bilo pričakovati, zdaj pa imamo konkretne številke in se lahko približamo nekakšnemu optimumu. Ta bi po mojem mnenju bil 72 poslancev. Številka se lepo deli in ima tudi močan simbolni pomen, hkrati pa je 72, natančneje 71,9, povprečje glede na prvo različico vprašanja, ki ima okoli 80 odgovorov. Izrazit vrh pri 90 v grafu predstavlja tiste, ki so se oprli na sedanje število, povprečje vseh različic skupaj pa je 76,9.

Graf: regionalna avtonomija, enotna 36 %, regije 64 %, povprečno število regij 7,5, povprečna avtonomija 2,1 od 4. — **Regionalna avtonomija.** Za regije se je odločilo 64 %, za enotno državo 36 %. Povprečje je 7,5 regije, želena avtonomija pa 2,1 od 4, torej »prave regije« (370 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Ali bi raje imeli Slovenijo takšno kot je zdaj (enotno, brez regij), ali bi raje imeli sistem z različnimi regijami, ki imajo določeno stopnjo avtonomije? Če bi raje regije, koliko regij bi si želeli in kako samostojne bi morale biti na lestvici od 1 do 4, kjer je 1 kot okrepljene občine (malo več pristojnosti), 2 kot prave regije z lastnim proračunom in nekaterimi pristojnostmi, 3 kot skoraj pokrajinske vlade z lastno zakonodajo na nekaterih področjih, 4 pa kot mini vlade s široko avtonomijo, skoraj kot federalne enote?

Drugo, kar jasno vidimo, je, da si ljudje želijo regije, in to skoraj po absolutni večini. Vendar izrazite želje po neodvisnosti ni, saj bi večina regijam dala zmerno stopnjo avtonomije. To nakazuje, da ljudje za regije niso posebej zavzeti, čeprav jih skoraj dve tretjini podpira; gre bolj za strinjanje z idejo regij, ko se jo postavi nasproti sistemu brez njih, kot za neko strastno željo. Ko razmišljamo o izboljšanem sistemu torej vemo, da bi bile regije dobrodošle, glede na odgovore pa bi jih bilo verjetno okoli 7 ali 8.

Graf: pogostost volitev, predsednik vlade 4,2 leta, predsednik države 4,9 leta. — **Pogostost volitev.** Za predsednika vlade je povprečje 4,2 leta, za predsednika države 4,9 leta (36 odgovorov).

📄 Pokaži vprašanje, ki ga je UI postavila ljudem

Kako pogosto mislite, da bi morale biti volitve za predsednika vlade in za predsednika države? Lahko navedete točno število let ali kakršnokoli dolžino, ki se vam zdi najboljša — za vsakega posebej.

Nazadnje imamo še podatke o želeni dolžini mandatov. Ti so praktično povsem v skladu z uveljavljeno prakso po svetu, kar pomeni, da izboljšan sistem, ki ga gradim, to lahko preprosto ohrani.

Kaj nam vse to pove

Do česa smo torej prišli na podlagi vseh teh podatkov? Najbolje je, da grem sistematično čez točke, ki kažejo, kaj naj bi izboljšana demokracija imela in česa ne, da bi bila skladna s preferencami Slovencev.

Kaj naj sistem ima:

sposobno vodstvo in učinkovito upravljanje države;
jasno odgovornost, tako da se nedvomno ve, kdo je kriv za težavo in komu gre pripisati zasluge;
vodstvo s človeškim obrazom, kjer je zagotovljeno, da se oblast ne more obrniti proti ljudem;
jasno ločitev med ideologijo in učinkovitim tehničnim upravljanjem;
nestrankarsko obliko demokracije, ki bi bila sprejeta celo bolje kot sistem s strankami;
malo nad 70 poslancev, zato sem za optimum izbral 72;
regije, vendar z zmerno avtonomijo.

Čemu se izogniti:

sorticiji, torej čistemu žrebu, ki ga ljudje ne podpirajo, izraziteje, kot bi morda pričakovali (čeprav so jo poznali že v antični Grčiji in je dober mehanizem proti korupciji);
tehnokratskim sistemom brez človeškega obraza, kjer državo upravlja mašinerija; futarhija (verjetno) in še zlasti UI znotraj vlade (tudi kot zgolj orodje pod nadzorom izvoljenih predstavnikov) sta nekaj, kar ljudje močno zavračajo, celo bolj kot sorticijo;
strankarsko nastavljenim politikom; iz vprašanja o neposredno izvoljenih poslancih je jasno, da si ljudje želijo prave predstavnike, ki si jih sami izberejo, zato bi bil dobrodošel čim bolj transparenten in neposreden izbor;
neomejenim mandatom; glede dolžine so ljudje zadovoljni z uveljavljeno prakso, iz komentarjev znotraj raziskave (teh podatkov tu nisem delil) pa je razvidno, da jih precej zagovarja omejitev mandatov, tudi za poslance in predsednika vlade.
odvisnosti demokracije od volilnih sistemov samih; kot je pokazal že prvi del raziskave (zavihek o volilnih sistemih), dajo različne metode povsem različne zmagovalce, kar je politično eksplozivno, saj bi tako rekoč vsaka stranka lahko izbrala sistem, ki ji ustreza. Zato bi se bilo modro povsem izogniti potrebi, da demokracija sloni na izbiri med volilnimi metodami, demokracijo pa bi vendarle ohranili, čemur je namenjen prav tretji del.

Na tej točki postane precej jasno, česa se držati pri snovanju izboljšane oblike demokracije in kako vse skupaj zastaviti tako, da bo skladno z mentaliteto in preferencami vseh nas. Ne bom se predolgo zadrževal pri zaključku, raje se posvetim tretjemu delu, ki bo obravnaval prav to izboljšano obliko demokracije. Ta bo na voljo v tretjem zavihku (če je trenutno prazen, pomeni, da vsebino še pripravljam in se bo pojavila, ko bo dokončana).

🗳️

Predlog sistema

Tu bo predstavljen predlagani sistem, ki se izogne potrebi po izbiri med različnimi volilnimi metodami, a vendarle ohrani demokracijo. Vsebina sledi kmalu.